Glodavci predstavljajo enega najbolj razširjenih redov sesalcev. Živijo na vseh celinah razen Antarktike. Zanje so značilni ostri sekalci, ki rastejo vse življenje. Prehranjujejo se pretežno z rastlinsko hrano, pri nekaterih vrstah pa jo dopolnjuje tudi hrana živalskega izvora.

Glede prehrane jih lahko razdelimo v 3 skupine:

  • Listojedi (izključno rastlinska, vlakninasta hrana) – morski prašiček, činčila, degu
  • Semenojedi, delno žužkojedi (semena in žita, dopolnjujejo beljakovine živalskega izvora – hrčki, gerbil, miši
  • Vsejedi - podgana

Velikost prostora za bivanje prilagodimo vrsti in njenim potrebam. Vsebuje naj nastil (žagovina, seno, slama, drugi posipi ...), skrivališče, igrala (kolo, tuneli ...), predmete za glodanje, trpežno posodo za hrano in napajalnik ali posodo za vodo.

Kletko namestimo v miren prostor brez prepiha in direktne sončne svetlobe.

Hrana naj bo vrsti primerna.

Če imamo v kletki več živali moramo samice sterilizirati oz. samce kastrirati, da preprečimo neželene brejosti.

Med hišnimi ljubljenčki najpogosteje najdemo morske prašičke, hrčke, činčile, deguje, pritlikave kunce, podgane, mongolske tekačice in miške.

Kunec ni glodavec!
Kunci in zajci spadajo v red lagomorpha, in se od glodavcev (red rodentia) ločijo po zobovju.
Glede prehrane ga uvrščamo v skupino listojedov.

Pritlikavi kunec (Oryctolagus cuniculus)

Kunci so živahne, igrive in zvedave živali. Med števinimi pasmami so kot ljubljenci najpogostejši ovnači, levjegrivi in pritlikavi kunci.

Kunci so striktni rastlinojedi, ki se v naravi hranijo s travami, zelmi, poganjki, lubjem in koreninicami. Njihova hrana mora vsebovati visok delež vlaknin, zato naj osnovo predstavlja kvalitetno seno, ki ga dopolnimo z omejeno količino kvalitetne tovarniško pripravljene hrane za kunce (najboljša je peletirana hrana) in svežo zelenjavo, travami in zelišči. Hrana z visoko vsebnostjo ogljikovih hidratov (semenske mešanice, suh kruh, koruza ...) vodi v debelost in lahko povzroči težave z zobovjem in prebavo (driska, napihovanje). Svežo hrano moramo v obrok kunca vpeljati postopoma, da ne povzroči driske ali napihovanja.

Sveža pitna voda naj bo vedno na voljo.

Zobje kuncev rastejo vse življenje, zato jim moramo omogočiti ustrezno obrabo zobovja. To dosežemo s primerno, dovolj vlakninasto hrano in trdimi predmeti za glodanje (veje, trši karton, kosi lesa ...). Nepravilna ali nezadostna obraba zob lahko predstavlja resen zdravstveni problem.

Ker kunci v koži nimajo žlez znojnic, zelo slabo prenašajo visoke temperature. Kuncev zato ne izpostavljajte visokim temperaturam ali direktnemu soncu.

Kunci so zelo čiste živali, ki jih lahko dokaj enostavno navadite na uporabo WC-ja za živali.

Kunci zelo radi glodajo električne kable, zato jih, preden kunca spustite iz kletke, pospravite ali ustrezno zaščitite!

Ker so kunci družabne živali, je priporočljivo, da bivajo v paru ali skupini. V izogib teritorialnemu obnašanju in neželenim brejostim, pa priporočamo sterilizacijo/kastracijo.

Življenska doba je od 8–12 let, spolno dozori pri 3–4. mesecih. Brejost traja 28–32 dni.

Najpogostejše zdravstvene težave:

  • težave z zobmi (nepravilna ali nezadostna obraba zob onemogoči normalno hranjenje)
  • težave s prebavili (driska, napihnjenost, staza)
  • Petni žulji (otiščanci na podplatih, ki so posledica slabih bivalnih pogojev)
  • Rakava obolenja (najpogosteje se pojavlja tumor na maternici pri nesteriliziranih kunkah)
  • zunanji in notranji zajedavci (garje, uši, bolhe, E.cuniculi, gliste, kokcidija ...)

Kunec ≠ zajec
Kunec (Oryctolagus cuniculus) je povsem druga vrsta kot poljski zajec (Lepus europeus). Vrsti sta si podobni, a je med njima precej razlik.
Kot ljubljence in za prehrano, gojimo le kunce!

Morski prašiček (Cavia porcellus)

Morski prašički so srednje veliki, čokati glodavci, ki izvirajo iz Južne Amerike. Ime “morski prašiček” se jih je prijelo zato, ker so jih mornarji z ladjami pripeljali v Evropo.

Tudi pri morskih prašičkih poznamo številne pasme, ki se med seboj razlikujejo predvsem po tipu dlake.

Glede prehrane spadajo v skupino listojedih glodavcev. Njegova hrana mora vsebovati visok delež vlaknin, zato naj osnovo predstavlja kvalitetno seno, ki ga dopolnimo z omejeno količino kvalitetne tovarniško pripravljene hrane za morske prašičke (najboljša je peletirana hrana) in svežo zelenjavo, travami in zelišči.

Morski prašički, tako kot človek, ne morejo proizvajati lastnega vitamina C, zato ga morajo dobiti s hrano. Tovarniška hrana za morske prašičke mora vsebovati dodan vitamin C. Dober vir vitamina C sta paprika in peteršilj.

Zobje morskih prašičkov rastejo vse življenje, zato jim moramo omogočiti ustrezno obrabo zobovja. To dosežemo s primerno, dovolj vlakninasto hrano in trdimi predmeti za glodanje (veje, trši karton, kosi lesa ...). Nepravilna ali nezadostna obraba zob lahko predstavlja resen zdravstveni problem.

Ker morski prašički v koži nimajo žlez znojnic, zelo slabo prenašajo visoke temperature. Morskega prašička zato ne izpostavljajte visokim temperaturam ali direktnemu soncu.

Ker so morski prašički družabne živali, je priporočljivo, da bivajo v paru ali skupini. V izogib teritorialnemu obnašanju in neželenim brejostim, priporočamo sterilizacijo/kastracijo.

Življenska doba je 8–10 let, spolno dozorijo pri 3–6 tednih. Brejost traja od 58–72 dni.

Najpogostejše zdravstvene težave:

  • težave z zobmi (nepravilna ali nezadostna obraba zob onemogoči normalno hranjenje)
  • dermatofiti (glivice na koži) – prenosljive na človeka!
  • Zunanji zajedavci (uši, bolhe)

Hrček

Poznane so številne vrste hrčkov, od katerih pa se kot ljubljenci najpogosteje pojavljajo 4 vrste:

  • Ruski hrček (Phodopus campbelli)
  • Sibirski hrček (Phodopus sungorus)
  • Roborovski hrček (Phodopus roborovskii)
  • Zlati hrček (Mesocricetus auratus)

Hrčki so primarno semenojedi, obrok pa si dopolnijo z beljakovinami živalskega izvora v obliki žuželk in njihovih ličink.

Pritlikave vrste hrčkov (ruski, sibirski in roborovski) so nagnjeni k pojavu sladkorne bolezni, zato v njihovi prehrani naj ne bo sadja.

Kvalitetne mešanice za hrčke vsebujejo različna semena in žita ter posušene žuželke.

Za hrčke sta značilni ustni vrečki ki iz ličnega področja segata vse do lopatic. Služijo jim za prenašanje hrane in gnezdilnega materiala. Pri hrčkih celo življenje rastejo le sekalci.

Hrčki so strokovnjaki za pobeg, zato poskrbite, da jim bo onemogočen!

Ker hrčki v koži nimajo žlez znojnic, zelo slabo prenašajo visoke temperature. Hrčka zato ne izpostavljajte visokim temperaturam ali direktnemu soncu.

Življenska doba je 1–3 leta, spolno dozorijo pri 4–6 tednih. Brejost traja okoli 21 dni, pri zlatem hrčku 15–17 dni.

Najpogostejše zdravstvene težave:

  • poškodbe (zlomi, zvini, ugrizi)
  • bolezen mokrega repa (pri zlatem hrčku)
  • zunanji zajedavci (pršice, uši)

Podgana (Rattus norvegicus)

Podgane so družabne, inteligentne in živahne živali.

Glede prehrane, podgane v naravi niso izbirčne in jedo vse. V ujetništvu jih hranimo s kvalitetno mešanico za glodavce, ki ji občasno lahko dodamo še beljakovine živalskega izvora v obliki pasjega ali mačjega briketa. Obrok pa lahko popestrimo tudi s sadjem in zelenjavo.

Tudi pri podganah vse življenje rastejo le ostri sekalci. Za njihovo ustrezno obrabo, zagotovite dovolj materiala za glodanje.

Ker so podgane družabne živali, je priporočljivo, da bivajo v paru ali skupini. V izogib neželenim brejostim, priporočamo sterilizacijo/kastracijo.

Ker podgane v koži nimajo žlez znojnic, zelo slabo prenašajo visoke temperature. Podgane zato ne izpostavljajte visokim temperaturam ali direktnemu soncu.

Življenska doba je 2–4 leta, spolno dozorijo pri 4–6 tednih. Brejost traja 21 dni.

Najpogostejše zdravstvene težave:

  • bolezni dihal (rhinitis, pljučnica)
  • zunanji zajedavci (garje, uši)
  • tumorji (mlečna žleza, hipofiza)